Resolucije / 2007 to do list

Lotevam se klišejevskih tem. Vseeno. Ta se mi zdi OK, ker je trenutno aktualna. Resolucije, ali kaj mislimo narediti, odnosno česa ne bomo več naredili, so must do vseh januarjev. Danes sem na radiu slišala da je največ Slovencev v letošnjem letu sklenilo (preden sem dejansko slišala kaj, sem pomislila na samomore, plodovite slovenske zveze, slovenski odpor do dela, alkohol, nekako sem vedela da cigareti niso pereč problem slovenske družbe), da bo v letu 2007 jedlo manj čokolade. Tukaj sem se spomnila na Muki in Evo. Evo, ki na čokoladi naredi izložbo.

Resolucije so potrebne. To do listi so potrebni. O tem ali za to izbereš januar in novo številko leta, ali večjo krizo, ali konec sveta...je pač odločitev vsakega posameznika. Osebno mi je zelo všeč saying: "Vsak dan sproti ti je dana priložnost da začneš znova!" Ta misel mi je zelo ljuba. Predvsem ker to pomeni, da vsak dan lahko postaneš drug človek. Realno pa sem mnenja, da ljudje naredimo to do liste, ko smo po domače povedano u kurcu / ko butnemo v klet/ ko podrajsamo ob poden / pademo u hudo depro.....Skratka pademo v karkoli kar nas aktivno prisli v to, da začnemo razmišljati o tem kje smo, kje smo bili in kam gremo. Seveda potem, ko nehamo objokovati svojo usodo in v volneni dekici srebati juho in se basati s čokoladami, ali kaditi 129357627856 cigaret dnevno, ali dnevno piti po 2 platoja pera do poldneva, ali kaditi joint za jointom med pitjem toplega banga v katerega pomakamo cookije... V Jungovi šoli so navadno ob pričetku počitnic profesorji svojim učencem zaželeli čez poletje eno dobro depro. Prasci a ne. Če bi bila jaz šefica njihovega študentskega odbora bi se morali opravičiti plus plačati absolventa na Kreti nam in še trem generacijam za nami.

Življenje naj bi bilo valovanje in ne ravna črta. Up and down. Ljudje sprejemamo odločitve dnevno. Vedno jih sprejemamo po linij najmanjšega odpora (vsem tistim ambicioznim frikom, ki so sedaj planili odvrnem - počakajte glavno sledi) torej najmanj boleče za nas. Predvsem v skladu z našimi željami. Želje so tiste zaradi katerih stopimo iz okvirjev in želje so tiste, ki našo ravno črto zvijugajo v krivuljo.

Fakt je da ko si nečesa res želiš je potrebno nekaj za to narediti. In evo -> to do list. Najbol kulske to do liste je imel Engels, poleg tega da so bili čisto porisani, so bili noro smešni. Na njih je bilo od nogavic do obiskov pri babici in sprehodov s psom. Veliko ljudi ob to do listih meni da jih je bedno pisati, ker se itak v končni fazi ničesar od tega ne držiš. To delno drži. Predvsem je temu tako pri zadevah, za katere bolj pričakuješ da se bodo zgodile, kot si jih v resnici želiš. Če delaš to do list brez razmisleka, torej nanj pišeš stvari, ki ti absolutno nič ne pomenijo, ti najverjetneje ne bodo veliko pomenile tudi ko jih boš napisal na to do list. Recimo moja glupost bi bila: letos bom sproti pomivala posodo- to je ena lastnost ki mi gre pri meni noro na živce in jo vsako leto fliknem na list z željo po spremembi, toda v končni fazi ko pretehtam pluse in minuse vsega skupaj, what the hell, komu ta umazana posoda škodi? Meni ne, ker če bi mi, bi jo sproti pomivala, obiskom ne, ker ko pridejo jo spucam. Psu? Njemu je best. Ali smrdi? Ne, ker krožnike pošpricam s praškom in jih namočim. Ali je premalo placa v kuhinji? Ne, ker imam velik pult, torej why the hell bi jo sproti pucala (sproti mišljeno kot vsak dan). In tako je posoda letos decembra letela iz to do liste dol. In potem sem nekako na podoben način pretehtala še par takih modrih odločitev in jih zmetala z liste dol.

Katere pa so tiste odločitve, ki so ostale. Evo povem vam. Ta, da me nebo več strah. Da strah. Ves čas me je strah. In ves čas me nekaj skrbi. Predvsem pa me je strah. In letos je bilo super leto, ker sem za trenutek skoraj izgubila in izgubila vse tisto kar ljudje smatramo za vredno. Vse za kar se bojimo da utegnemo izgubiti in da nam brez tega ni živeti. Ko je bilo vsega hudega, srednje hudega in manj hudega konec, sem ugotovila da vseeno živim, migam, shejkam, malo sem se potipala in vse je bilo še vedno na mestu. All right. Što ne ubije jača.

Pa je za trenutek spet prišel nazaj strah. Samo tokrat sem mu rekla: "Ajde spizdi!"

Torej ljubi moji. Delajte to do liste, lahko tudi tiste s posodo, ker je to en lep način da malo stepete prah iz sebe, se ozrete nazaj in pogledate naprej. Sicer pa nas lajf tako ali tako ne špara tako da ob naslednji depri jih boste še kako pisali. In ne, ne želim vam dobre depre.

P.S.: Ker vem da se vas bo večina ustavila na posodi in me imela za najbol nasty človeka na svetu, še posebej, ker je med vami par čistilnih superfreakov. Torej posodo spucam vsak drugi do tretji dan in ker ne kuham gre tukaj predvsem za šalice in nekaj krožnikov z drobtinami od sendvičev. A je OK ali boste na naslednji žur prinesli piknik opremo s seboj?