Včeraj sva z dvojko po enournem sprehodu ob obrežju Save, kjer se zadnje čase hladiva na sprehodih (beri mečem dvojko v vodo), ob vračanju do avta naletela na gosjo družino. Ja res, gosjo. In prosim, ne postavljajte mi neumnih vprašanj tipa: "A si ziher da so bile res gosi, da niso bile mogoče race?" Ja ziher sem, ker sem veterinar in basta. In ne Domen, ne vem, če so bile zdrave.
Gosja družina je bila sestavljena iz očeta gosaka, dveh mam(you lucky bastard), ki sta konec koncu lahko bili tudi mama in tašča, ali pa mama in spletična, ali pa mama in mamina prijateljica, skratka dve punci in 4 mladičev. Oče gosak je bil strašansko zaščitniški in me je ob srečanju najprej nadrl, nato je nadrl še svoji dve ženi in nagnal familijo iz plaže v vodo. Potem se je name drl še iz vode, dvojka je bil tako prestrašen, da se je skril za grmovje, na koncu mi je nastavil še perut, na varianto "talk to the wing girlfriend" in odveslal na sredino reke. Na sredini reke se je potem skregal še z enim od otrok in eno od mam in nato vse nagnal v vrsto in so šli. Seveda nič kaj potihem.
Bili so super družina in za božič, v kolikor ne končajo na kakšni mizi z jabolki in slivami v esah, se imajo najverjetneje super.
9 komentarjev:
kako to da ne veš če so ble zdrave?
Ker mislim, da oče gosak ne bi bil navdušen nad sistematskim pregledom njega in njega družine.
Torej ne vem.
Lenčula, nič bat. Nisem šele zdajle prilezel z laufanja. Je pa bilo vseeno fenomenalno.
Kos em prišel domov, sem si zaželel filano gosko, priznam. A zadovoljiti sem se moral s kotletom.
Se oproščam, ker sem podcenjevala tvoje tekaške kapacitete in ti prisodila kratko in ničkaj težko pot, nevede, da dejansko vsako jutro tečeš do Postojne in nazaj.:)
Kotlet si si zelo zaslužil. Zanima me ali se morda ne bojiš, da te kakšen medved snekne, sorazmerno da tečeš z MP3 plejerjem in tako ne slišiš bližajočih se nevarnosti iz gozda.
Razmisli.
Bojim? Na smrt sem presran.
Verjamem, da na ta način odganjam divje živali, ker vejo, da bi bilo prestrašeno meso preveč pusto.
Ko vidim lazarja na poti, se obrnem in tečem v nasprotno smer.
Ko vidim pudlja, ki ni na štriku, se totalno neuspešno delam močnega.
Ko vidim psa z repom, štejem zadnje sekunde, ko vidim psa brez repa, postanem veren in ponovim na hitro dobra dela, ki jih bom opravil, če bom preživel.
Ne, res, totalna reva sem in slušalke to še poslabšajo. Je pa res, da če poslušam kakšno Darjo Švajger, postanem totalno raznežen in razmišljam o osnovno in srednješolskih ljubeznih. Pozabiš, da si v đungli med zvermi nekje nad Stajami.
Čisto zares in brez šal, na tvoji tekaški poti so medvedi. To mi je povedal lovec Milan in on je čist ta zaresen lovec, ki mi je grozil, da bo odstrelil enko in dvojko, če jih ne bom dala na vrvico.
Potem ko sem mu povedala da tega ne sme, ker tako piše v zakonu in sem pse pripela sva se še malo zaklepetala in je delil z menoj vse skrivnosti tega gozda. In še enkrat te opozarjam, tekaš po medvedji poti spominov in tovarištva.
"In še enkrat te opozarjam, tekaš po medvedji poti spominov in tovarištva."
Do konca si me prestrašila s tem stavkom. Zadnjič sem spustil Staje pa okoliško hribovje in šel direkt v Star Maln in čez plinovod nazaj.
Res nočem postati spomin tovariša medveda.
Tomaž, pa se ti zdi vredu da tekaš po plinovodu? Bojda so te zadeve eksplozivne, vsaj tako pravijo vse tiste oranžne nalepke s strašnimi okostnjaki in potem spet oranžne nalepke, ki kažejo nek komet/eksplozijo in potem take, ki imajo gor obraze v maskah.
Strašno.
Plinovod je kul. Kar nese te čez.
Sem pa včeraj spet preveril medvedjo traso. Noben medved se mi ni približal na manj kot 5 metrov. Varno je.
Objavite komentar