Miklavž - Dunaj - Kassel

Ne maram pisarij o tem, kako sem se imela na potovanjih, niti o tem, kako sem se imela na koncertih, niti o tem, kako sem se imel na morju, skratka opisov ne maram. Mislim, da gre to nekaterim precej bolje od rok kot meni. Silviju recimo. Moji zapisi so nekako bolj dnevniškega tipa. Ljudem dovolim kukati v svoje življenje in ker ljudje radi kukajo, pa tega največkrat ne priznajo in mi je odkrito povedano zelo vseeno za njihova sprenevedanja, jim vseeno potiho serviram tedensko dozo kukanja.

Zadnje tedne sem dnevniške pisarije zanemarjala, bila sem namreč naokrog. 3je dogodki so se vtisnili v spomin.

Tanjina fešta ob 20 letnici. Miklavž (ja res je, celo internetno stran imajo). Kulturni dom Miklavž, performance site KUDa Zvonke Antoličič. Istoimenska gledališka skupina, nam je za morebitne nočne obračune, na odru kulturnega doma, pustila tudi kar zajetno količino sabelj in mečev. Tanja je oder in s tem tudi meče zagrnila, ker se je bala, da bi kakšen povabljenec na višku večera med mečevanjem izgubil uč. Žura se ne spomnim (Štajerci ne razumejo besedne zveze"prosim jaz imam dovolj za danes". Strašno.) Spanca, kjer sem zavzela pozicijo croissanta na Tanjinem fotelju, se ne želim spomniti. Spomnim pa se jutra. Uta na Tanjinem vrtu s pogledom na golobjo floto in stara ekipa okoli mize. Bilo je nadsuper. V kozarcih so šumeli aspirini, na mizi se je bohotil odojek brez glave (pojedel jo je namreč irskokolumbijski Jure) in spet je bilo vse kot včasih, kot da vmes nebi preteklo nekaj let in kot da nebi imeli služb in kreditov in strahov. Vse smo gladko zignorirali in se imeli fantastično. Hvala Tanč.

In potem sem jo mahnila na Dunaj, 32. FEBS. Videla kar nekaj izumov, se pustila navdihniti trem nobelovcem in sklenila, da za doktorat posnamem film. Po osmi uri zvečer, pa sem surfala med prijateljicami noči, stopala čez klošarje in se izmikala đankijem. Ne, Dunaj ponoči ni čisto nič cesarski. Aja in še to, videla sem pohod antiglobalistov / hipijev / umazancev /prepiercanih idiotov z dredi, ki so se borili za čisto in ljudem prijazno mati zemljo in iz kamionov metali pločevinke piva, papirčke od hamburgerjev, cigaretne ogorke in s hrupom strašili drevesa in živali v drevoredu, ki so ga uničili. S seboj so imeli tudi trume psov, ki so bili strašno veseli, ker radi poslušajo glasbo na jakosti 1000 decibelov, še posebej pa imajo radi skozi zrak švigajoče pločevinke in ogorke. Imelo me je, da bi preklete hipije namlatila z vrečko in vse pse na enem kamionu, obloženem z blazinami, odpeljala na velik travnik z jezerom, obilo sence in hrane in pesjanom privoščila malo dopusta od napornih demonstracij, kjer so primorani spremljati svoje debiloidne lastnike.

Čisto za konec, pa sem morala postoriti še nekaj zase. Mahnila sem jo v Kassel na Documetno 12 in še malo v Muenster na Skulptur projekte 07. Osmrajeni intelektualci v usnjenih jaknah, so med pihanjem cigaretnega dima skozi nos in srkanjem vina, vedeli povedati, da je Dokumenta letos "čisto sranje" in da je Muenster tisto, kar je vredno ogleda. Naša ekipa se s tem ne strinja. Vsem art loverjem, zategadelj toplo priporočam Documento 12.

The end.