O lepih fotkah in našamponiranih mačkah

S fotografom sva se v trenutku strinjala, da je nastala lepa fotka. Fotograf pravi, da je tako zaradi modela, jaz pravim, da je tako zaradi fotografa. Zakaj je bila fotka v trenutku všeč obema, ne vem?

Težko govorim zanj, toda mene je spomnila na popolnoma enako fotko, posneto dolgo, dolgo nazaj. Takratno fotko je naredil moj oče. Bila sem stara dve, lahko tudi tri ali pa celo štiri leta, težko rečem in bilo je na Istu in držala sem se za zid, medtem, ko sem hodila po škarpi nad gredo s paradižniki. Moja glava je bila manjša, pa vseeno polna z od pota zlepljenih kravžljev.

Tisto poletje sem se odločila, da umijem vse mačke, ki so hodile na obisk k teti Dinki in barbi Anteju. Vsako posebej sem najprej krepko namilila in nato še sprala v lavorju. Vse je šlo kot po maslu, dokler ena izmed njih ni z našamponirano glavo pobegnila v grmovje. Kljub nekaj urnem iskanju, o mački ni bilo ne duha, ne sluha.

Po zaključenem iskanju sem bila strahovito žalostna in zaskrbljena, od vsega me je najbolj morilo dejstvo, da bo mački šampon tekel v oči in ker mačke nimajo brisač, da bi si oči obrisale in si seveda oči tudi ne znajo brisati, bo reva trpela. In tega ji nisem privoščila. Teta Dinka me je vzela v naročje in mi zagotovila, da bo muca sigurno prišla nazaj in da se bo šampon posušil in da naj me ne skrbi preveč, ker so vaške muce zelo iznajdljive.

In res je prišla. Čez en teden, z zavidanja vredno milnato irokezo, na kateri je viselo pol otoškega grmičevja. Teta Dinka je muco z enim zamahom ujela in jo kljub upiranju odnesla pod tuš, kjer sva ji nato skupaj izprali šampon iz glave. Nalogo sva opravili naravnost odlično.

Po tem dogodku sem se odločila, da so mačke za letošnje poletje dovolj čiste, mačke pa so se odločile, da se bodo pri hiši tete Dinke, raje hranile ponoči.