Sex v kopalnici

Obiskala sem Red Light District. Ulico rdečih luči. V Amsterdamu kakopak. No, v Amsterdam nisem odšla s tem namenom, zibanje po tej ulici je bil le eden izmed dogodkov, ki so zaznamovali prejšnji teden. Severne Benetke sem obiskala, da izpilim svoje znanje o delu z mikroskopi v velikosti manjše sobe, ki svetijo s pomočjo laserjev in so strašansko komplicirani. Pritisk na napačen gumb, človeka namreč lahko stane popravila v višini proračuna manjše afriške države.

No pa se vrnimo k izhodiščni temi.
Na ulico rdečih luči smo se odpravili v sestavu: Kitajec, Angležinja, Romunka, Turkinja, Nemec, Slovenka.

Turistov se je trlo do vesolja in v izložbah so stala dekleta. Po večini zdolgočasena, nekatera so klepetala po telefonu, ena je reševala križanko, videla sem tudi eno, ki je srebala juho. Fino.

Nemec mi reče, da to vse skupaj sploh ni seksi. Se strinjam. Srebanje juhe ni bilo nič kaj seksi. Namesto deklet v izložbah pa je moje oko pritegnila izložba sama. Od vedno sem si predstavljala, da se plačljivi seks odvija v sobicah oblečenih v žamet. Mehke rjuhice, veliko zaves, mehka postelja, ogledala, po stenah visijo pripomočki in oblekice za poredne medicinske sestre, ali nune, lisice, biči, maske, itd. :)

Namesto mehke in udobne sobe pa so v nas zijale kopalnice. Da, kopalnice. Stene in tla so prekrivale ploščice, takšne, kot jih po navadi vidimo v mesnici, v ozdaju pa so bile postelje, narejene za ljudi s težavami v križu, prekrite z brisačkami v različnih barvah (stršn grdih). Za kopalnicami, kot sem uspela ujeti v eni izmed sob, ki so gledale na ulico, so se nahajale kuhinje. Da. Dekle je stalo v kopalnici, za njo je bilo ortopedsko ležišče prekrito z brisačkami, v ozadju pa so rahlo priprta vrata odpirala pogled na kuhinjo z neoprano posodo v lijaku.

Z Nemcem sva razmišljala - medtem, ko se je Kitajec kregal s policajem, ki mu je očital, da ga je videl kako fotografira dekleta, Zechuan pa mu je zatrjeval, da je to navadna laž - da ulica rdečih luči ni prav nič seksi.
Prvič, ker se nahaja poleg najlepše cerkve v Amsterdamu, kar je v končni fazi zelo uredu, ker je spovednica, ko opraviš pri dekletih, oddaljena od sobic praktično samo korak do dva.
Drugič, ker masa turistov ulici odvzame vse tisto, kar naj bi takšne ulice imele - skritost.
Tretjič, ker je ulica obdana z najdražjimi stanovanji v Amsterdamu in ker je v bližini par hudičevo dobrih restavracij in potem vse skupaj nekako ne pride do izraza v obliki, kot bi človek pričakoval.
Četrtič, ker so mesarske ploščice, ortopedska ležišča in kuhinje v ozadju sobic hudičevo ne seksi - s tem se je strinjala celotna ekipa.

Zaključek: Ulica rdečih luči ni prav nič kurbiš, priporočam pa ogled cerkve (De Oude Kerk) in obisk italijanske restavracije na drugi strani kanala, ker majo dobro pašto.

V naslednjih tednih bo zanimivo spremljati ključne besede s katerimi bodo ljudje uletavali na moj blog.