Moja jutra

Danes ni bilo dvojke, zato je bilo jutro mirno in dolgo.
Počasi sem pila kavo, popekla kruhek in ves čas ob tem godrnjala od ugodja. Razmišljala sem o jutrih doma in jutrih v Nemčiji, Parizu, Krasu, Mariboru in jutrih chez moi.

Jutra doma so vedno potekala v skladu z nepisanim pravilom, da se po deveti uri ne spi več. Vseeno pa so bila jutra vedno dolga, ker smo se razvajali z dolgimi zajtrki. Babica Pavla je naredila surova jajčka umešana s sladkorjem, mljask, pa popečene kruhke, pa marmelado, pa kavo. Ja, pri nas smo pili kavo. Nobenih kakavov in čajev in belih kav in podobnih izmišljotin.

Miha in jaz sva vedno zajtrkovala pred televizijo, ker je bila pri babici kabelska in sva lahko gledala Ghostbusterse in Inspector Gadgeta. Ko sem bila nato malo starejša sem namesto risank izsilila gledanje MTVja, Miha pa je jokal, da sem mu pokvarila jutro in da sem zlobna, ker sem mu vzela dalinca.Vse skupaj je nato končal dedi z izklopom TVja, tepežem in housarestom.

Med pestovanjem šalice sem se spomnila tudi na jutra v Nemčiji in Franciji. V Nemčiji hitra in počasna,ponavadi so se začela v podzemski in končala na viziti, kjer smo se počasi zbujali ob kavi in kruhkih.V Franciji so bila jutra počasna in nadišavljena. Na podzemski je v bila v zraku ponavadi tako pestra mešanica dišav, da če je bila dovolj velika gneča, sem zapustila vagon odišavljena čisto drugače, kot sem vstopila vanj. Sicer pa si ob slastni kavi in rogljičkih, Pariz mane svoje krmežljave oči in preteguje od noči mehke ude skoraj do kosila.

In moja jutra?
Še vedno so nastavljena na deveto, ne glede na to, kdaj pridem domov. Še vedno so dolga in še vedno je na meniju kava in še vedno pojem zajtrk v postelji ali na fotelju in še vedno rada pogledam televizijo. Tokrat so to reruni Gilmore girls ali kakšni temu podobni reruni, poleg vedno preberem tudi časopise in prelistam revije.

In ker sem tako razvajena okrog svojih juter, vsakič, ko spustim novega človeka v svoje življenje, potrebujem največ časa ravno za navajanje na njegova jutra. Ob meni so bili tako takšni, ki so dolgo spali in mi je bilo od devetih naprej dolgčas in potem spet takšni, ki so bili zjutraj tako budni, da bi lahko spisali diskusijo dizertacije in takšni, ki so bili zjutraj tečni in takšni, ki niso zajtrkovali, ali so zajtrkovali samo za mizo.

Do sedaj je bil samo eden, ki je živel moja jutra in jih najverjetneje še vedno živi daleč, daleč za devetimi gorami. Ja, tudi nanj sem se spomnila danes zjutraj.