Potovanje in pogreb v Minknu

V četrtek grem v Minken v spremljavi Jill Scott in Golden, ki sem jo tokrat tudi prilepila na blog, za poslušanje ob branju.

V Minken se bom vozila predolgo, stala v zastojih, gledala v prenapolnjene avtomobile, se spogledovala z Nemci in poslušala hreščeč radijo. Izkopila bom telefon in pričela z urejanjem misli.

V Minken grem tokrat na uradno slovesnost ob pokopu dveletnega obdobja. In seveda ne bo vse tako morbidno, namreč to bo črnska poroka, kjer se bo pelo in veselilo in pilo in bingljalo z nogami.

Dveletno obdobje se je začelo, ko sem se odločila, da bom živela pravilno. Izbrala sem si fanta, ki je bil pravilen in se odločila, da nepravilno življenje pustim za seboj. Vse je bilo prav, počutila sem se zrelo in odraslo in pravo in seksi in modro.

Živela sem življenje iz sanj, ne sicer moje, toda tisto ta pravilno. Bivala sem v hiši z vrtom, s pravilnim fantom, se družila s parčki, kuhala, se delala da me zanima obdelovanje vrta in pozabila na svet na drugi strani vrtne ograje. Bila sem srečna in zaljubljena. Zaljubljena v to življenje, vanj in vase. Čez rob ograje nisem gledala, ker sem bila prepričana, da sem svet na oni strani dodobra spoznala in da ga zato ne potrebujem več.

In potem je bilo vsega kar naenkrat konec. Na dan mrvtih je umrl moj svet iz sanj in znašla sem se na oni strani ograje. Toda bila sem pomirjena, namreč sedaj sem vedela, kako se živi pravilno, zato sem se takoj odpravila na lov za novo hišico z vrtom.

In sem iskala in iskala in po nekaj mesecih neuspešnih poskusov, pravilna kot sem bila, popolnoma zašla.

Med iskanjem vrtov sem namreč ugotovila, da vrtov sploh ne maram. Ugotovila sem tudi, da rada zajtrkujem v postelji, da me pospravljanje kuhinje ne zanima in da rada gledam nepravilne fante, ubistvu, da imam na seznamu precej več nepravilnih fantov, kot pravilnih. Potem sem počasi začela ugotavljati, da me ograje ovirajo in da se je v enem letu na oni strani ograje zgodilo marsikaj, kar bi me utegnilo hudičevo zanimati. Za piko na i pa sem ugotovila, da se mi po glavi podi tudi gora čezograjnonevrtičkarskih misli in da sploh nisem pravilna in da je pravilno in ravno in strogo, dolgočasno.

Sedaj se vračam nazaj. Tja, kjer sem postala pravilna. In na pogrebni slovesnosti bom svečano fliknila vse kar je ravno in pravilno in vrtičkarsko in skrbno načrtovano v nimfenburški kanal in upala, da bodo race in labodi v velikem loku plavali okrog tonečega tovora in pustili, da vse skupaj počasi pade na dno in se izgubi tam nekje v blatu tega velečistega kanala.

Na koncu bom spustila še kakšno solzo ali dve in odšla na sedmino, kjer se bo pilo, plesalo, pelo in na veliko bingljajo z nogami.