Razstava in pol

Za božični menu priporočam ogled pregledne razstave Kostje Gatnika v Narodni galeriji: Kaj sem videl 1968 - 2000?

Videli boste slike iz študentske revije Tribuna (kjer je bila celo moja mami tipkarica), videli boste plakate za koncerte (Novi Rock itd.), loge, ki jih je Kostja oblikoval za različna podjetja (Fructalovo drevesce) in lutke in medalje in slike in še milijon ostalih zanimivščin.

Največja poslastica pa so vsekakor ilustracije, s katerimi je Kostja krasil knjige za otroke. Spet sem bila mula, ki se odpravlja spat in sili mamo, da ji bere ena in iste pravljice: Doživljaji mačka Toša, Jure Kvak Kvak, Pekarna Mišmaš, Gal v galeriji ...

Pri Jure Kvak Kvaku ne bom nikoli pozabila slikice na kateri Jure je jagode s smetano, ki sem si jih seveda tudi sama takoj zaželela, ne glede na to, da sem morda ravnokar zmazala največje kosilo na svetu.

Odlična razstava. Toplo priporočam. Nujno pogledat.

3 božične bruhotine

1. Čestitke od ljudi za katere mi po domače dol visi. Vse leto (morda dve, tri) se nisi oglasil/-a zakaj se moraš ravno za božič? Kaj je narobe z veliko nočjo? Dnevom mrtvih? In če si že taka mona, da ne znaš iz svojega seznama kontaktov skenslat ljudi, ki se jim eno fakin leto nisi oglasil, daj prosim pokliči me in ti rade volje pokažem, kako se zadevi streže ob božiču.

Danes me je totalno iztirila čestitka moje bančne referentke. Ko sem sredi Kalifornije skoraj zaglavila brez denarja, sem en mesec dobivala od nje out of office autoreply, danes pa mi je prijazno poslala celo dve enaki brezosebni čestitki, ker je po nesreči kliknila na gumb send 2x. Hvala.

2. Dobrodelne akcije. Če ste taki smrduhi/skopuhi, da ne znate kaj dobrega za svet postoriti preko leta, potem v svojem stilu tudi tisti evro ob božiču raje zapravite za en per / kuhano vino. In prosim prihranite mi s tisto: - Boljše kot nič. Skopuhi in smrduhi.

3. Fakin božični zvončki v vsakem komadu. Če si preko leta spisal crap komad, ga lahko v kombinaciji z božičnimi zvončki ljudem potisneš še enkrat po grlu ob koncu leta. Seveda sem spadajo tudi evergrini, ki jih ob zvončkasti spremljavi, v kolikor vam jih v 10 - 20 letih še ni bilo dovolj, lahko še enkrat slišite za božič. Vsako leto. Beri Lionel Richie: "All night long" z zvončki batefkors.

Lenčula ma dve leti

Lenčula je danes stara dve leti in priznati moram, da ko sem pregledala statistiko na google analytics, me je skoraj zabrisalo na rit. Od lanskega leta se je namreč število obiskovalcev mojega bloga povečalo za 1000 (unique visitors), od katerih se jih 71% vrača nazaj ponovno brati moje neumnosti.

Pred enim letom je bil Silvijev blog glavni vhod do mojega bloga, leto kasneje pa večina obiskovalcev vstopa na moj blog direktno preko googla. Vseeno pa so vrata, ki vodijo iz Silvijevega domovanja do mojega, številka 2. Hvala Silvij.

Rada bi vam stresla osladnost tipa: - Mates, you're my inspiration, ampak bi se zlagala, ker resnici na ljubo, ob pisanju postov ne mislim na nikogar drugega, kot samo nase.

My blog my shit.

Ljudje so zanimivi. Po kakšnem smešnem skupnem dogodku me recimo vprašajo: - Ej a boš napisala to zgodbo na svoj blog?
In potem so tukaj še drugi, ki recimo pridejo do mene in se čutijo dolžne mi povedati, kako zelo jim moj blog ni všeč. Ena je nekoč v odgovor takšnim napisala takole: - Če ti kaj ni všeč, pač spizdi dol z mojega bloga. Drži. Blogosfera je danes tako pestra, da se za čisto vsak okus nekaj najde.
In potem so tukaj tretji, ki mi svetujejo, kaj naj spremenim, da bom bolj berljiva. Recimo več fotk ipd. Prejšnji nasvet je uporaben tudi za to skupino.

Vseeno je po dveh letih potrebno kaj tudi spremeniti. Razmišljam recimo, da bi Lenčulo preoblekla in včlanila v kakšno blogersko skupnost. Razmišljam tudi, da bi tu in tam napisala kakšen nasvet za življenje :), že dolgo recimo se lotevam posta o tem, da naj se ženske nehajo ves čas nalivati z litri vode, češ da se rehidrirajo. Ga še dodelujem.

Skratka to bo ob dveletnici vse in kljub temu, da je ta blog predvsem odsev moje nore zagledanosti vase in trdne prepričanosti, da je moje življenje zelo zanimivo, hvala vsem, ki me berete.

O čudnih veterinarskih pogovorih

V veterinarskem poklicu marsikateri pogovor zveni čudno. Veterinarji se sami sebi sicer ne zdimo niti najmanj čudni, kakor se nam niti najmanj čudni ne zdijo naši pogovori. Kakšne klatimo, se pričnemo zavedati šele, ko se kakšen kurir, dostavljalec ali obiskovalec sunkovitu ustavi sredi inštituta in se nekje v svoji glavi vpraša ali je prav slišal, kar je slišal.

Ker trenutno večji del dneva preživljam za računalnikom, sem sklenila, da bom en dan beležila vse izrečene bizarnosti, ki strašijo naše obiskovalce, ravno toliko, da lahko razložim svoj point. V oklepaju je uradna razlaga.

Imena sodelavcev so izmišljena.

Bizarnost številka 1: "Miran, si dal penis na mizo?" (normalno vprašanje pri vajah iz anatomije spolnih organov) in "Koliko penisov imam danes na razpolago?"

Bizarnost številka 2: "Marija, a so koze v prvem al v drugem predalu?" (s tem je mišljen DNA koz; DNA lahko spravimo v predal, koze pa ne, knede)

Bizarnost številka 3: "Kolk ovc morm dons podelat?" (prečiščevanje in analiza DNA)

Bizarnost številka 4: "Maja daj mi dlako." (dlaka za izolacijo DNA; s tem ni mišljena Majina dlaka); nekoliko kasneje pa: "Te dlake mi skoz bežijo." (med pripravo so mu padale iz mize)

Bizarnost številka 5:" Ti, a mi boš nastavla?" (nastavila PCR reakcijo)

Bizarnost številka 6: "Spet sem konja zgubu." (vzorec krvi od konja)

Bizarnost številka 7: "Gospod, spet ste ovce narobe v škatlo zložili." (vzorce krvi)

Pašta je ubila kuhinjo

Zadeva, ki me ubija od prvega dne, ko sem poprijela za kuhalnico. Tokrat posneto (postrani in s telefonom).

Zanimivo

Danes sem na radiju slišala, da imajo na Slovaškem težave s pijanimi medvedi. Fino. Mudeli se bojda do sitega najedo prevretega sadja in potem driskajo in pijani lomastijo po gozdu. Lovci opozarjajo, da se je pijanim medvedom najbolje ogniti. Takoj sem se spomnila pametnih nasvetov mojega bratrana, katerega oče je bil lovec.

Nasvet št. 1: Ako srečaš v gozdu medveda, teci vedno po hribu navzdol (gozdovi so kakopak vedno polni hribov, ki so obrnjeni navzdol). Medved je namreč težek in te bo tako počasi dohajal, ker ga bo ves čas vleklo naprej na nos. Precej let kasneje sem to vprašanje naslovila na profesorja za divjad, odvrnil je, da ko bom to preizkusila, naj tudi njemu sporočim, če deluje.

Nasvet št. 2: Če ni hriba navzdol (dooooh), potem splezaš na drevo. Medved gre seveda za teboj. Ti iz žepa vzameš pipec (pipec imamo v gozdu zmeraj s seboj) in mu ga zapičiš v smrček. Ker medveda pipec v smrčku moti in si ga želi odstraniti, s tacami maha okoli gobca in se tako ne oprijemlje več za drevo, zato zgrmi dol in ti si rešen. Kako potem splezaš iz drevesa in se ogneš podivjani živali s pipcem v nosu, bratrana pri šestih letih ni zanimalo. Tega vprašanja profesorju za divjad nisem zastavila.

Spomnila sem se seveda tudi tega posnetka, iz za moje pojme naj filma na svetu o živalih, ki ga je posnel Jamie Uy. Naslov filma je Animals are beautiful people in sva ga z bratranom na fotelju, s palačinkami v naročju, včasih lahko gledala tudi po tisočkrat. Še posebej dotični odlomek.

Lep dan

Moj "thing" je prvi jutranji komad v avtu na poti v službo. Po tem kakšen bo, se meri moj dan. Kot že rečeno moj "thing". Ponavadi na 8 sejvanih postajah vedno najdem kakšnega, ki me zaziblje v dobro voljo.

In da me danes čaka odličen dan je napovedal tale komad. Niti sanjalo se mi ni kdo ga izvaja in vpis nekaj besed v Google je navrgel fante na kotalkah. Odlično in zelo seksi.

O copatih

Glede na to da sem šu frik, me copati, ki so seveda tudi neke vrste čeveljci, puščajo popolnoma hladno. Na copate se gladko požvižgam in tako velja že od nekdaj.

Spomnim se kako sta obe babici ves čas vpili: - Lenka, spet si brez copat, boš videla, ko boš stara kako te bodo bolele ledvice in jajčniki.

Nad bosonogo moi se ni kaj prida navduševala niti moja mama, ki je na copatnem področju pravi ekspert.

Sama pravi: - Kupiti dober copat ni kar tako.

S temi besedami sem bila včeraj vpeljana v svet copat. Da v svetu copat le ni vse tako brezvezno dokazuje dejstvo, da je v Gorici, kamor sva jo včeraj mahnili po špežo in copate kakopak, kar nekaj trgovin specializiranih samo za copate.

- Niso vse enako dobre - pravi mama - samo tista na vogalu je dobra. In tako sva jo mahnili v trgovino na vogalu.

Lastnika trgovine sta super stara gospod in gospa, ki imata v izložbi lično zložene najmodernejše copate kar jih premoreta Italija in Tirolska in svojim strankam postrežeta obuta v copate.

In nakup se prične. Copati za babico in dedija. Za dedija modri, ker črnih ne mara, za babico lepi. Lepi. Lep in copat sta dve zadevi, ki jih do včeraj nisem bila vajena uporabljati v istem stavku. Copat in trenirka - to dvoje gre. Copat in debeli štumfi - to tudi. Copati in no shower day - tudi to gre skupaj. Toda copati in lep. Ne, o tem na tak način nisem še razmišljala. In seveda, ker sem nekoliko med zobmi izdavila, da so vsi copati že po defaultu grdi, sem izpadla kot šarlatan in bila posedena na stol v kot. Še dodatno sem bila utišana, ko sem na vprašanje kakšni se mi zdijo ti copati, odvrnila, da je to težko vprašanje.

Na koncu je mami odšla domov z modrimi copati za dedija in rdečimi copati zase. Jaz sem odšla domov brez copat in z materialom za post.

Med vožnjo domov sem razmišljala, da edini copati, ki sem jih imela rada in jih nosila, so bili copati / plišaste igrače. Dva leva. Tekom enega meseca je Enka copatom odgriznil obe očesi, skupaj štiri očesa in oba nosova. Po pojedbi ušes so iz levčkov nastali opanki, ki jih je mami nato vrgla v smeti.


Razmišljala sem tudi o bizarni slovenski navadi sezuvanja na obiskih in mahanja pred nosom s prešvicanimi copati, ki so za goste. O sezuvanju dam v večernih oblekah, ker Slovenci ne marajo umazanih stanovanj, se je že precej pisalo. Svoje poglede o večernih oblekah in copatih je podala tudi Carrie is Sex and the City, ki so jo v eni izmed epizod iz Manolo čeveljcev prestavili v copate in je bila mnenja, da je to podobno, kot da bi jo slekli do golega.

Pri slovenski navadi preobuvanja v copate me moti predvsem to, da so na obiskih na razpolago vedno samo ponošeni copati. Bljak. Svoje tačke za ceno vesolja ne bi stlačila v kaj takšnega, zato se vedno izgovorim, da bom raje bosa in nato trpim, ker me zebe v tace.

Obstajajo seveda tudi ljudje, ki copate nosijo s seboj na obiske. Pametno, toda sebe si v tej vlogi ne predstavljam. Med metanjem mejkapa na obraz:- Ojoj pa še copati!

Ena izmed naj je copate nosila s seboj tudi na potovanja. Med tiščanjem še zadnje lepe majčke v že tako prenatrpani nahrbtnik: - Ojoj pa še copati!

Kot je razvidno, s copati nimam vzpostavljenega nikakršnega odnosa. Morda se utegne to spremeniti, ko bom prišla nekoliko v leta in bom nato na Lenčuli razglabljala o trendy copatkih. Bomo videli.

Madona je vse super

Damit koliko časa je že minilo od zadnjega zapisa.

Strašno, strašansko.

Vzroki za grdo grdi zaostanek so sledeči:

- tipkanje doktorata

- delanje poskusov za doktorat

- počitek po tipkanju in poskusih

- sekiranje, ker ne tipkam dovolj hitro in ker imajo poskusi a life of it's own

- jeza, ker je vsem kompletno vseeno, kako zelo trpim, ker ne tipkam dovolj hitro in ker imajo poskusi a life of it's own

-tek za sproščanje in za maraton (juhej danes sem šla po čip; v dar sem dobila lepo majico in grdo torbico)

-sekiranje, ker ne treniram dovolj -> opustitev teka na 21 km in šaltanje na 10 km

-počitek po teku in sekiranje, ker ne treniram redno

-udeležba na različnih vinskih degustacijah - mljask in veselje

-počitek po napornih degustacijah

-sekiranje, ker sem preveč popila in pojedla na degustacijah in seveda sledi utrujenost in zaostanek v tipkanju

-ukvarjanje s psom (sprehodi, hrana, čohanje, neuspešno šolanje)

-počitek

-tipkanje

Veselo za znoret.

Re: Sex in mesto

Sex and the city and what's it all about sem imela namen napisati že večkrat pa nekako nisem vedela kako in kje začeti. Na koncu se je začetek ponudil sam.

Predlagam, da si ga preberete tukaj.

Zdaj, ko ste ga prebrali, lahko začnem.

Na mojem kavču je ob neki babji veselici ena izmed naj, s kozarcem vina v roki, modrovala: " Da tole zadevo štekaš (v mislih je imela Sex and the city), moraš imeti (se oproščam že v naprej za to besedo) v riti precej dobre pičke, ker te zadeve slehernice ne morejo štekat. Če pa spoznaš tipa, ki to zadevo šteka, kar ne pomeni da jo tudi redno gleda pa mu prosim daj mojo telefonsko."

Podobnega mnenja, brez kletvic seveda, je bila tudi avtorica bestselerja Sex and the City, Candace Bushnell, ki je pri glavnih akterkah s tem namenom izpostavila 3 lastnosti:

1. Vse 4 so zelo uspešne v svojih poklicih (Carrie Bradshaw - kolumnistka; Samantha Jones -uspešna poslovna ženska s kariero v odnosih z javnostjo; Charlotte York - art dealer; Miranda Hobbes - odvetnica).

2. Služijo veliko denarja. -> življenje na Manhattnu ni potica

3. So zelo ženstvene.

Candace Bushnell v svojem pisanju izpostavlja zgodbe žensk, ki se upirajo podobi "prave" ženske in namesto da so v življenju vedno izbrane, izbirajo. Ženske, ki so raje samske kot ujete v bedni zvezi / zakonu. In za povrh v tem tudi uživajo.

"The show is a valentine to being single. ... Being single used to mean that nobody wanted you; now it means you're pretty sexy and you're taking your time deciding how you want your life to be...and who you want to spend it with." (Kim Catrall)

Candace Bushnell v svojih dekletih združi nezdružljivo, oziroma tisto za kar se misli, da je nezdružljivo, in s tem sporoča ženskam, da je v življenju meja samo nebo. Uspešne v poklicu - ženstvene, veliko delajo - so hkrati tudi dobre mame, so vezane - imajo zasebno življenje in prijateljice, ljubijo svoje moške - ostajajo zveste sebi in prijateljicam.

"People thought, oh it's just about sex or it's just about fashion. And then slowly over the years people start to see it's really about love ... and relationships ... and sex ... and basically the battlefield of trying to be in love—whether it be with another person or with yourself." (Michael Patrick King)

Uspešne in svobodne ženske so seveda svobodne tudi med rjuhami. V Sex and the city tako ni ženska tista, ki ne da in jo boli glava, temveč je moški tisti, ki ne seksa, ki ni potreben, ima prezgodnji izliv, težave z erekcijo itd. Vloge se obrnejo, zgodbe se povedo iz drugega zornega kota, moške se razgali do postelje in beyond.

"They were honest about sex, they were honest about the humor of sex." (David Eigenberg)

Ta post bi zaključila na način kot ga avtor posta, ki ste ga prebrali pred skokom na mojega, začne.
Sex and the city res deli občinstvo na dva dela; na prvi, ki ima v riti precej dobre pičke, kot je rekla ena in zato v nadaljevanki lahko razbere kaj Candace sporoča, se uspe nasmejati pretiravanju in tonu s katerim to sporoča in tu in tam najti tudi kakšen dober geg za življenje; in na druge, ki dojemajo nadaljevanko kot parado cunjic, vulgarnosti, profanosti in kot takšno tudi pustijo, da zdrvi mimo njih. Ne z enimi, ne z drugimi ni nič narobe, ali prav.

Poleg osnovnega mesiđa pa je nadaljevanka svetu pustila še:
- tale bestseler
- še tale bestseler
- poklon reviji Vogue aka modni bibliji
- modno čarovnijo, ki jo je ustvarila Patricia Field

Videokasete z nadaljevanko tako nisem vrnila v videoteko, temveč jo spravila na polico, in upam, da jo bom nekega dne lahko dala svoji hčeri, s pripisom: "Moji mali, ker vem, da imaš v svoji riti precej dobre pičke."

Zlobno milo

Pred kratkim sem kupila najbolj smrdeče milo na celem svetu.

Afrodita Kamilica & Zeleni čaj kremni tuš gel

Na etiketi piše, da vsebuje hipoalergeni parfum. Sure it does.

Oblika stekleničke je precej socialistiš, v nakup me je premamil predvsem napis - kamilica in zeleni čaj, gel/krema za občutljivo kožo - in količina - velikanska. Začetni snif je bil prijeten, zato sva šla skupaj pod tuš.

Tam pa je razočaral. Vonj, ki ga iz njega izvabila voda, me je spominjal na sok zmehčanih prevretih breskev, ki se mi je med jedjo, kot deklici, na vročem trajketu, ki je vozil iz Zadra na Ist, cedil po rokah. O kamilici ne duha ne sluha. Bljak.

Pod tuš ga zato nisem več jemala in sklenila, da ga bom raje uporabljala za umivanje rok. Napaka.Vonj po soku zmehčane prevrete breskve imam sedaj zažrt v kožo na rokah. In da bi bila zadeva še hujša, se je polil tudi po umivalniku, se zajedel v marmor in ga sedaj voham pri vsakem spiranju ust po pranju zob. Zmehčana prevreta breskev is all over the place.

Poanta posta: Ne kupujte tega mila, ker smrdi in se dobesedno zažre v vaše življenje. To milo je naravnost zlobno.

Moderna highly accomplished lady

Z Radozavrom sva zadnjič z nogami bingljala nad Ljubljanico, gledala sive race in zelenoglave racmane in debatirala o splošni razgledanosti. Radozaver je menil, da moderna dekleta na tem področju precej pešajo. Vprašala sem ga, kaj je zanj splošna razgledanost. Postavil mi je štiri vprašanja, na katera naj bi po njegovem morala poznati odgovor vsaka moderna highly accomplished lady:

1. Sarajevski atentat

2. 57. številka Nove Revije

3. Med kom se je bila 30 letna vojna?

4. Katera zvrst glasbe so Motorhead?

Na poti domov sem razmišljala, kakšna bi morala biti moderna highly accomplished lady?

Če sodimo po Jane Austen, je highly accomplished lady ženska, ki obvlada vsaj dva tuja jezika, igra en inštrument, obvlada zgodovino, filozofijo, literaturo, slikarstvo, glasbo in z levo roko, medtem, ko debatira o filozofiji kakopak, izveze grb svoje družine v svilen robec.

In danes? Ali obstajajo knjige: Highly accomplished lady manual for dummies? Pustimo žene predsednikov in novodobne kraljice in princese, ki jim bontone položijo že v zibelko. Govorim o pravilih in bontonu po katerem naj bi se ravnale everyday punce, ki se smatrajo za, ali želijo postati highly accomplished ladies.

Lahko bi rekli, da v grobem Jane Austen pravilnik še vedno delno velja, seveda pa potrebuje nekoliko dopolnil in sprememb. Vezenje recimo, je out.

Seveda se tukaj postavlja tudi vprašanje o stopnji detajla, ki ga je potrebno obvladati pri vseh zgoraj naštetih zadevah. Naj highly accomplished lady pozna letnice vseh pomembnejših zgodovinskih dogodkov? Kdaj recimo so odkrili penicilin? Elektriko? Ako je odgovor pritrdilen, ali potem kandidatka za highly accomplished lady status sploh lahko še počne kaj drugega kot glanca svoj imiđ 24/7?

In poznavanja sodobne kulture? Prva highly accomplished lady ne ve ničesar o Katarini de Medici, a ima v malem prstu vse sodobne pisatelje, slikarje, bloge, bande in gibanja subkultur, druga pozna vsa Platonova dela, a o sodobnih zadevščinah ne ve nič? Katera je sedaj bolj accomplished? So dekleta generacije Y plehka?

Za konec sem prišla do sklepa, da je nastopil čas za novo in moderno Jane Austen, ki bi pri celotni zadevi naredila malo reda in razjasnila nekatere dileme, ker postaja nadležno, da se moderne highly accomplished ladies še vedno sodi na osnovi zaprašenih pravilnikov, kjer je igranje čembala na must learn listi.

Časi se spreminjajo in z njimi tudi navodila za dame in pika.

Balerinke za fante

Po preletu ključnih besed, s katerimi ljudje priletijo na moj blog, sem naletela na tole:

MOŠKI V BALERINKAH (2 obiskovalca)

Fino.

Mislim, da je tole pravi blog za vaju. Lahko pa počekirata tudi tole.

Popolni fant in čačka

Obstaja nek fant, ki je tako popolni, da se ob njem beseda popolnost pogleda v ogledalo, se pred njim malo zavrti, se zazre sebi tudi globoko v oči, ker tako vidi še v globine svoje duše, in si reče: "Naah, nisem mu kos, okaraterizirajte ga s katero drugo besedo prosim lepo."

Pa bi bilo še vse lepo in prav, če mi ta fant ne bi bil neko predolgo obdobje zelo všeč. Od danes naprej z lahkoto lahko trdim, da je bilo to obdobje izgubljeno. NAPAKA.

On počne naslednje: jadra, surfa, ofroud smuča, fotka, ve vse o filmu, dela doktorat, končuje vzporedno še drugi faks, potuje, hodi na kulturne prireditve, ki so uf in oh, kadi, ko vsi kadijo, pije, ko se pije, ga žura, ko vsi žurajo, je razigran takrat, ko se to spodobi in ima za povrh tudi zares lepo in pametno punco.

Ob njem se počutim kot ena čačka, ki jo človek nariše na bel papir, ko želi preveriti, če kuli, ki je bil odprt čez noč še piše.

Poanta: Zasledila sem, da je nekje zapisal, da si želi biti nenormalen. V istem trenutku je iz neba padlo tudi veliko kladivo in me tresnilo po buči. Ko me je nehalo boleti, sem se odločila, takoj zatem, ko sem se sprehodila dvakrat po inštitutu in v pest preklela izgubo vseh misli in nasmehov in energije za en prazen NIČ, da je danes uradno pozabljen za vse večne čase in se mi zdi zelo vredu, da to razglasim tudi na temule blogu.

Dijo asshole.

Petke ali work'em babe

Tanja R je na svoji razstavi izgledala nadvse seksi in 10 cm višje.

Tačke, kakopak, so ji namreč krasili peep toe čeveljci s petami. Povedala je, da je tiste ta prave po Berlinu iskala cela 2 meseca. Povedala je tudi, da se v njih hodi kot v japankah - tega ji nisem verjela - zato je dodala stavek, ki je vodil k pisanju tega posta:" Pete zahtevajo celega človeka."

Drži.

Ni skrivnost, da so čevlji s petami najlepši, kar ve tudi čeveljski čarovnik Manolo, ki dela samo in samo in samo čeveljce s petami. Pravilno izbrani čevlji s peto, nogo optično podaljšajo in tudi, če je rahlo zalita okoli gležnjev, to lepo prikrijejo. Za starejše gospe s trombozo in elastičnimi povoji, prejšnji stavek ne velja.

Nenazadnje se petke lepo podajo k praktično vsakemu kosu garderobe in si jih lahko brez večjih kršitev oblačilnih kodeksov, privoščijo tudi v vseh subkulturah. Dovoljuje jih tudi metalska ustava.

Za konec pa, čeprav se vse delamo, da se na to gladko požvižgamo, ko kupujemo cunjice, fante, par lepih petk spravi ob pamet. Bad boy Steve Santagati pravi, da se o tem lahko prepričamo že z ogledom kakšnega pornofilma, kjer dekleta petk ne sezujejo niti med seksom v banji. Pravi, da če bi bilo po moško, bi bile ženske v petkah 24/7. In ne, pri tem je čisto vseeno ali so od Chooja ali Turbošuha. Pomembno je, da so petke.

Zakaj jih punce torej ne nosimo ves čas?

Odgovor: Ker so hudičevo neudobne. Pa ne govorim o žuljenju in tiščanju. V petah je enostavno zajebano hodit.

In ker sem se letos odločila, da svojih ultra lepih novih petk (glej fotko) ne bom več gledala v omari, sem z junijem pričela s projektom - Petke ali work'em good babe.

Tako sem tedensko 1-2 x nataknila na noge ta mučilni aparat (ki izgleda hudičevo dobro) in skušala upoštevati nasvete iz priloženega videa (nujno pogledat). Fantje v službi so bili na začetku projekta mnenja, da bi bilo najbolje, če bi v petah samo sedela. Grozljivo smešno. Lepota čevljev je žal prevladala nad njihovimi debiloidnimi komentarji, zato sem sklenila, da se ne dam in se sprehodila dvakrat po hodniku inštituta in jih prosila, če mi lahko povedo, kje konkretno ga biksam. Ko so se nagledali moje riti, medtem, ko sem maširala gor in dol, so staknili glave in povedali, da ne bi bilo slabo, če bi se malo zravnala in prenehala opletat s tazadnjo.

Predlog o ponovitvi vaje sem seveda zavrnila.

Danes smo avgusta in po dveh mesecih paradiranja v petkah, prvič iz moške pisarne nisem dobila komentarja, če se ne bojim, da mi esa pade iz zaklopov. Fantje namreč niso opazili razlike med japanka dnevom in petka dnevom. Juhej.

Zmaga je v žepu, kljub temu pa življenje v petah še zdaleč ni potica.

Štajerska TV zvezda in štajerski stalker

Tega, da sem slavna, nisem vedela. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko popolen neznanec vedel kdo sem. Pa je. Šlo pa je takole.

Kraj dogajanja: Boter.

Po grlu s težavo in z velikim kozarcem vode pomagam prispeti precej neužitnim kalamarom do želodca, prosim za račun, ko me natakar, ki se je že ves čas malo čudno smukal okoli mene, potreplja po rami in me v štajerskem jeziku (štajerščina ni slovenščina) vpraša: "Hej, ti si pa Alenka H. a ne?"
Še vedno rahlo omamljena od premastnih kalamarov presenečeno pobulim: "Prosim?"
Natakar:" Saj si Alenka H. a ne?"
Jaz:" Da, kako pa veste, odnosno ali se od kje poznamo?"
Natakar: "S televizije Vas poznam."
Popolnoma zmedena, tokrat ne več samo od kalamarov, še enkrat vprašam: " S televizije? Ste sigurni, da me niste s kom zamenjali? Me zafrkavate?"
Netakar resno in užaljeno:" Ne, nisem Vas zamenjal in tudi zafrkavam se ne."
Jaz: "Ravno pogosto me ni na televiziji (v 30 letih svojega obstoja sem bila na RTVju trikrat, 2x z orkestrom in enkrat, ko sem zaradi butaste izjave v 3 sekundnem intervjuju ob prejemu Prešernovih nagrad, dekanu VF dvignila želodčno kislino za 2 meseca), tako da se me najverjetneje spomnite od kje drugje."
Natakar rahlo užaljeno:" Ne vem, ampak mislim da ne."

Po kratkem razmisleku sem se odločila, da je v vsej zadevi možno samo dvoje, in sicer:

1. Na Štajerskem sem TV zvezda.

2. Imam štajerskega stalkerja, ki se je odločil, da je po mesecih skrivanja v grmovju pred mojim oknom in brskanja po mojih spodnjicah, napočil čas za plan številka dve, v katerem se objektu občudovanja približaš, zato se je preoblekel v natakarja in prebil led.

Delo v temi part II. ali CSI L.A.

In seveda se je ponudil v USA tudi odgovor na najbol zignorirani post letošnjega poletja z naslovom Delo v temi. In me ubil. Odgovor namreč.

S Švedinjo Elise sva skoraj demonstrativno skočili iz vlakca, ki je 3 km/h vozil po studiih Universal in skrbel, da je nam trem in 58 članski skupini upokojencev iz Švice, ki so med vožnjo peli narodne pesmi in slikali vse kar se je premikalo po studiih (tudi vrtnarje in Fed Ex uslužbence), ker nikoli ne veš kdo je zvezda in kdo ne, prijetno pihljalo.

Vodič, ki je vso vožnjo govoril vice in sem ga zaradi tega imela namen tudi udariti, je iztegnil roko, usmeril prst v velikanski studio in rekel:" Tukaj snemajo CSI Las Vegas."

Z Elise sva nemo obsedeli in medtem, ko so vsi slikali popolnoma brezvezno fasado velikanskega studija, da ne rečem laboratorija laži, skušali zaobjeti dimenzijo te strašanske prevare. Barabe hudičeve. CSI Las Vegas my ass. Zdaj je jasno zakaj ne dvignejo rolet, ker ko bi jih, bi se najbrž zazrli v hrib na katerem piše Hollywood in morje, ne enega ne drugega pa v Vegasu ni. In seveda delajo zato tudi ponoči, ker če bi se zadeva dogajala podnevi, bi jih spet ujeli na laži, ker bi recimo butnili ob kakšnega modela u kopalkah, teh pa v Vegasu tudi ni, razen, če so preostalo garderobo zagemblali. In obdržali samo hotelsko brisačko.

Takoj zatem, ko sva žalost utopili v velikanskih sladoledih, sva se odločili, da CSI L.A., ker sedaj, ko vemo kje se zadeva zares odvija, je najbolje, da rečemo bobu bob in se nehamo tukaj nekaj zmišljevati z nekimi CSI Las Vegas, enostavno bojkotirava in k temu dejanju pozoveva tudi vse ostale, ki so bili na podoben način opeharjeni kot midve.

Las Vegas ja, my ass. Prevaranti.

Kalifornija, Arizona in mrzle tačke

Tačke u pacifiku. Vtis: are you for real kako je mrzlo. Kopajo naj se tjulni in mone. Jaz se že ne bom.

Spet doma (brez Maria). Rjava, z umazanimi nogami, polna vtisov, ki jih urejam še pozno v noč, ker me jet lag ne pusti spati, iz neta kradem pesmice, ki so me spremljale na poti, odgovarjam na mejle, perem 934876936 novih cunjic, klicarim vse, ki se jih da poklicati, gledam slikice, pogrešam vse, ki jih nikoli več ne bom videla, jezno butam ob tla, ker si z nekaterimi nisem izmenjala mejl naslovov in delno obžalujem, da sem uničila svoj fejsbuk profil, ker bi ga sedaj lahko napolnila z 9385760937 novimi ljudmi.

Vtise iz potovanja je težko opisati, morda še najlažje na način, ki sem si ga izbrala in sicer skozi moje oči in ušesa. Gre pa to nekako takole.

Naslonite se nazaj in si predstavljajte, da ste v avtu. AC nežno pihlja, ste sami, skrbi so v vesolju.
Sedaj počasi skrolajte po slikah in se delajte, da vozite avto po kalifornijski Hwy 1, kjer piha jezen veter in meče morje ob skale, kjer na plažah ni nikogar, samo nekaj ptičev in tjulnov in le tu in tam nekdo, ki sedi na skali in gleda v neskončnost Pacifika ali pa zakopan v pesek pusti, da mu veter briše skrbi. Pred vami in za vami ni na cesti nikogar. Res nikogar (roka na srce). Med vožnjo se ustavljate na osamljenih plažah in strmite v valove in ptiče.

Na videu ni očitno, da je pihalo kot sto hudičev, ker ne vem zakaj sem se odločila posneti svoje obrvi, toda PIHALO JE! Britje vetra pa se menda sliši knede?

Tega, da Kalifornija gori niste vedela, ali pa? Tale pomol je bil moja nagrada za 7 urno vožnjo aka detur iz Hwy 1 zaradi požarov. Med snemanjem je umrl telefon. Smola.

Nato preskočite iz Kalifornije v Arizono. Izberete Route 66 in se peljete skozi puščavo. Če ste na Hwy 1 srečali avto na 5 minut, se ta čas v Arizoni podaljša na 30 min.

Sama samcata ob 6 h zjutraj, ker kasneje bi me sonce kaj hitro zažgalo. 46 stopinj.

In potem je deževalo in končno sem lahko enkrat z nogo stopila na žgoč asfalt. In sem. Sredi puščave sem ustavila avto, pustila dežju da je kapljal in čisto zares zakričala na ves glas. Se mi je zdelo, da je dobro zakričati. Veverica poleg avta je za tisti dan najverjetneje doživela več kot je pričakovala od dneva zjutraj: "Wtf was that?"

V Mojave puščavi ste čisto, čisto sami. Okoli vas rdeče gore, požgana trava, osamljene zapornice, ki so obvisele nad progami, ki jih nihče več ne uporablja. Morda kakšna črpalka, kjer samevajo uničeni avtomobili in bale trave, ki jih veter nosi iz puščave.

Preden sem odšla me je nedko vprašal:"Pa zakaj ravno v Kalifornijo?" in sem se izgovarjala, da zato, ker imam plačano pa kongres pa blah, blah, blah ...

Danes vem samo to, da za kakšno leto pobegniti med rdeče gore, jezno morje, zanimive ljudi in prazne plaže niti ne bi bilo tako zelo švoh.

Sanfrancisko

Sesti dan. Brez sumnikov. In res je tista od Khaleda Hosseina, ko pravi, da je pri voznji v ulice SF, ki lezijo na vrhu hribov, vcasih okoli tebe in nad teboj samo se nebo.

Sanfrancisko je mesto, za katerega si bom drznila reci, ki mu manjkam jaz.:) Pisano mi je na kozo, ker ga je skupaj ena sama asimetrija. Hribi in doline, ulice z naklonom skoraj 90 stopinj po katerih gres gor in potem spet dol, hise razlicnih barv, z razlicnim vrati, stopnisci, okni, hise razlicnih velikosti, stojece levo, desno, naprej in nazaj.

Moj hostel je lociran na zelo busy ulici Broadway. Prevec luci, prevec ljudi, avtomobilov, restavracij, ogromno hrupa. Luv it. Zase pravi, da je party hostel No.1 v SF. Drzi. Vsak vecer je festa. Vceraj se je jedlo zastonj, danes se bo tekmovala v pitju piva. Kdor ga spije najvec, dobi eno noc v hostlu zastonj. Fino.

Samo utrip z ocesom stran od hostla je China Town. Danes sem prisluskovala nekemu vodicu, ki je povedal, da je to najvecja kitajska skupnost/cetrt ziveca izven Kitajske. Morda. Vsekakor pa drzi tista od Pabla Francisca, ko pravi, da v nekem trenutko, ko preckas ulico in prides iz ameriskega v kitajski del, prides dejansko na Kitajsko.
Napisi, jezik, trgovine in ce zapustis turisticni del, kar pomeni, da zavijes
samo rahlo desno od glavne ulice, o Ameriki ni vec ne duha ne sluha. Dober dan Kitajska. Na Kitajskem sredi SFja gojijo tudi kokosi. To sem ugotovila takoj zatem, ko me je zbudil petelin. Fino. Takoj za vogalom pa so kokosi dozivljale tudi svoj britek konec v klavnici. Popoldan, ko sem se vracala iz kongresa, so bile gole, vsem na oceh, ze izobesene v izlozbah klavnic. Petelinu so ocitno prisparali klavbo, ker me se vedno vsako jutro poklice iz svoje kletke.

Pomocila pa sem svoje tacke tudi v Pacifik. Disalo je po borovcih, pihal je mrzel veter, tako, da sem se morala ogrniti v pashmino, in na pomolu so se prav nemarno soncili morski levi. Obcutki -mesani. Morje in tjulni enostavno ne gredo skupaj pa pika. Par modelov je tudi plavalo. Med tjulni seveda. Fino.

Pa samo mesto ne bi bilo tako lepo, ce ga ne bi poselili tudi lepi ljudje. Tukaj vsi ves cas cvekajo. Ceprav sem sama, nisem v tem mestu nikoli sama. Cvekam z ljudmi pri sosednji mizi na kavi, ker so golobi pokakali mizo in je seveda potrebno to pokomentirat, srecam gospoda s kalifornijsko Enko in Dvojko, materiala imava takoj veliko, srecam fanta, ki ima psa kot Drejceva Caja, spet klepet, nato stara in utrujena Americanka, ki sopiha v hrib in seveda ves svet v hostlu.

Voila, toliko o Sanfrancisku, naslednja postaja je Yosemite, kjer bom objemala sekvoje. Komaj cakam.

P.s.Oproscam se za strasansko grdo urejene fotke, toda na racunalniku, kjer sem jih urejala je pac tole najvec, kar je slo.

Kalifornija drimin

Voila. Pa grem. Čakam na tisti trenutek, ko se bo iz zvočnikov zaslišal fukiš glas in šapnil: "Welcome aboard boeing 747 flying to Los Angeles."

San Francisco - Napa Valley - Yosemite National Park - Coastal California - LA - Death Valley - Las Vegas - LA - New York

In potem: "Welcome aboard boeing 747 fyling to Frankfurt Germany."

Za popotnico pa dve različni verziji istega komada, ker Kalifornija brez hipijade in kalifornijskih pankurin pač ni nič.






Guess katera verzija je na ajpodu. :)

Morje oranžne

In sva odtekli. Moni in jaz. Dm-ov tek za ženske. Po apsih in daunsih preteklih tednov sva dvignili ese in telefone, dorekli uro,10 km skrajšali na 5km, malo potrenirali, na ajpode naložili glasbo, Moni sicer ne, ker je bil Zajc mnenja, da je poslušanje ajpoda med tekom egoistično in izključujoče do sotekačic in zato le Moni in gospa Ivanka, ki jih je štela 80 nista imeli ajpoda. Fino.

Po pregledu najinih tekaških kostumov, ki so bili v primerjavi s sotekačicami, ki so bile ovešene z 2756843659 elektronskimi napravami, odete v super duper pajkice s sto zadrgami in obdane z mikro torbicami za mikro denarnice in mikro flaške z vodo, prav đambalajski. Se nisva dali pregnati in sva se vseeno prijavili. Takoj po vplačilu, so nama v roke porinili velikansko vrečko polno materialnih dobrin, ki me je v sekundi spravila v najbolšejšo voljo na svetu. O majicah oranžne barve pa ne gre izgubljati besed, vsekakor boljša izbira, kot lanskoletna toaletni papir like roza verzija. Moni je izgledala super, jaz malo manj.

Ker nisva imeli mikrotorbic, temveč samo velikanske nahrbtnike je bilo potrebno najti garderobo in garderoberke, ki so prispele na mesto dogodka naravnost iz vesolja.Dialog.
Jaz:- Gospa, kaj lahko dvignem svoj nahrbtnik prosim, samo pulover bi spravila.

(nahrbtnik je bil v garderobi)
Vesoljka aka garderoberka: - Kje pa je?
Fino.

Sledi ogrevanje, kjer fant z rdečo barvo na glavi in preveliko merico veselja, sreče in toplih želja skoraj doseže, da z Moni zapustiva tek.Model, biti tako zelo vesel enostavno ni kul.

In nato stečemo. Proga je lepa. V ušesih Amy in okoli mene morje oranžne. Udarci nog ob tla, pred menoj suhe ese, debele ese, povešene ese, ese v hot pantsih, skratka preveč es. Punce so tiho in to mi je všeč. Vsaka zase plava v morju oranžne. Tukaj velja tista od nikoli lansirane Nike reklame: "No Games. Just Sports."



Tečem mimo Moni, mi pomaha, tečem dalje, nič me ne boli, nisem utrujena, samo lepo je. 3 km. Oranžna se počasi zlije iz gozda na travnik. Jankovića tresnem po roki in konec. Nisem utrujena, zato vprašam fanta, če mi lahko naštimajo tajmer na 10km. Odvrne da ne. Prav pa drugo leto. Se vseeno malo stegnem in počakam Moni. Pride nekaj minut kasneje in pove, da je od hudega skoraj pobruhala nič hudega slutečo družino na sobotnem izletu in da se ne počuti ravno hot, ker je preveč rdeča. Pa sploh ni. Zgleda super in hudo dobro.

Sledi hrana in darilca in slaba glasba in po grlu navzdol potisnjena zabava. Ob vzkliku, kdor ne teče ni Slovenc, napoči čas za odhod iz prireditve, ki se je počasi začela sprevračati v vseslovensko zabavo z lesenimi klopmi, golažem, Sašo Lendero in pridihom nečesa kar naj bi bila Slovenka. Dekleta divjajo od štanta do štanta, tlačijo v torbice zastonj darila, ki jim štrlijo ven že iz vseh razpoložljivih žepov in pijejo 7 jogurtov in zeliščnih čajev hkrati, v stilu kot pravi stara bevška: "Kar je zastonj je treba ponucat pa tut če škodje."

Povzetek: lepa proga, fantastična darilna vrečka, katastrofalna barva majic, zelo slaboumen zabavni program in izbor glasbe, voditelja ogrevanja je potrebno užalostit ali prestrašit, ker lahko z veseljem koga še umori, Janković (sorry Radkezi), čeprav ga ne maram, se mi je tokrat dopadel, lepi štanti in prijazni ljudje, garderoberke pa je potrebno poslati nazaj v vesolje.

Tistega na tiho pričakovanega, sisters are doing it for themselves in woman in the moon feelinga, kakor tudi dobrodelnosti prireditve, za katero sem kasneje izvedela, da sploh ni dobrodelna, žal ni bilo niti v sledeh, je pa zato moja omara bogatejša za 4785637496 kozmetičnih izdelkov in meni je to čisto uredu.

Načrt za čuvanje srca

Zadnjič sem se spomnila na ta video. Pesem mi ni všeč, video pa precej. Še posebej zato, ker sem se nedavno počutila ravno tako kot dekle iz posnetka. Svoje srce sem si oprtala na hrbet in mu rekla, ti kar lepo bij in se čisto ničesar ne boj. Pa sem se mu zlagala. Nekje vmes je namreč nekdo krepko brcnil vanj in jaz sem prvič pomislila ali srce res lahko vse prenese?

Kaj če srce od vsega preveč enostavno poči? Se ireverzibilno obrabi? Se utrudi? Kdaj je tista točka, ko srce odpre prsno votlino in reče: "Punca zdaj pa dovolj jaz se tega ne grem več, adios."

Ker se bojim, da postanem razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca, sem se odločila, da bom na svoje srce bolje pazila. Vstala sem iz kavča, nalepila na srce flajštr, vzela zvezek za plane in pričela s skrbnim načrtovanjem in branjem knjig z nasveti za čuvanje srca. Pri načrtovanju preventivnega programa pa sem naletela na nekaj ovir.

In sicer:
1. Kako lahko svoje srce zaščitimo ne da bi se ogradili od sveta, na varianto - bu, bu,bu prizadet sem bil in menim, da so ljudje v osnovi slabi?
2. Kako lahko zaščitimo svoje srce ne da bi vstopali v svet polni predsodkov in strahov, na varianto - jaz nikomur ne zaupam, ker so me prevečkrat napeli?
3. Kako smo lahko z ljudmi intimni in jih spustimo blizu in hkrati pazimo na svoje srce? Kaj če so ti ljudje grdi in radi brcajo v tuja srca?
4. Kdo sploh so grdi ljudje? So grdi ljudje morda le ljudje, ki imajo srce že čisto zaflajštrano ali pa zelo razboleno in bi jim malo druženja z nezaflajštranim srcem dobro delo?
5. Je druženje zdravih in zaflajštranih src sploh dobro, ker zaflajštrana srca včasih z brcanjem naokrog kaj hitro utegnejo poškodovati zdrava. To pa ni več uredu mar ne?

Marsikaj mi še ni jasno, se mi pa zdi, da bi morala vsa zadeva potekati nekako takole. Ko si v nekoga, ne glede na to kako zelo mehka kolena imaš, je potrebno, z namenom čuvanja srca seveda, vzeti kredo in okoli sebe narisati krog. Ko je krog narisan, pogledaš tistega v katerega trenutno si in rečeš: "Takole, to je to. V ta krog lahko mirno stopaš, se z mano v njem prerivaš, me sprašuješ zakaj krog ni manjši ali pa morda večji in zakaj sem uporabila belo kredo za risanje črte, lahko poleg prineseš tudi svoj krog in narediva presek, to bi bilo super ipd. Ne drzni pa si kadarkoli brez mojega dovoljenja tapkati z nogo po narisani črti in jo brisati, ker sem lahko kaj hitro ob srce. To pa mi ni ravno povšeči, namreč moje srce mi je jako ljubo."

Fantastiš dan

Za fantastiš dan je potrebno zjutraj recimo tole:

1. Tačke sem lahko po dolgem času obula v svoje nove ultrastajliš peep toe čeveljce (aja, za bejbe, balerinke so out, peep toe so in, več o tem v enem izmed naslednjih postov) brez nogavic but ofcourse in ultra poletno majico, ki se je valjala v omari zadnja dva meseca in sem jo s solzami v očeh enkrat na teden pobožala in ji obljubila, da jo kmalu peljem na sonce. Et voila.

2. V avtu vklopim radio in iz zvočnikov nekje ob gležnjih, se zaderejo Jane's Addiction in daleč najbolšejši komad na svetu "Been caught stealing", ki me je spremljal vse do parkirišča pred faksom. Poleg sem seveda pela na ves glas in se gladko požvižgala na začudene poglede ljudi na semaforjih.

Luv it.

Delo v temi

Včeraj sem se sprehodila čez 4 TV kanale, ki jih lovi moja sobna antena in tik pred ugasnitvijo ugotovila, da v nadaljevanki CSI Las Vegas ves dan v pisarnah sedijo v temi. Sklepam, da je zunaj dan, ker ko odidejo iz zatemnjenih prostorov na teren, je zunaj svetlo. Ne razumem. Kaj ne znajo dvignit rolet? Lahko pa da po terenu delajo preko dneva in v pisarnah preko noči? To je seveda strašno, ker potem glavni junaki nimajo čisto nič prostega časa.

CS investigejtorji v Sloveniji bi v takšnih delovnih razmerah že davno demonstrirali in zahtevali 298365998375 bonitet, zavarovanj, dodatkov k plači in vsaj enotedensko počitnikovanje za njih in njihovo bližnje in daljne sorodstvo v počitniški hišici v Čatežu.
Ti Američani so res čudni.

Teorija zamota

Zadevščina iz slike, zamot, mi gre tako zelo na živce, da sem sklenila, da o tem nekaj napišem. Pa so me prehiteli. Dvema modeloma je šla zadeva očitno še toliko bolj na živce in sta se odločila, da se proučevanja zamota, lotita čisto zares. In sicer ju je zanimalo, zakaj se v žepu, torbici, za mizo, v omari, v skrinji, hudičeve žice zamotajo tako zelo izvirno, da z lahkoto posekajo še najbolj podkovano idrijsko čipkarico.

Gospoda Smith in Raymer, fizika kakopak, ker kdo drug bi šel kaj takega raziskovat, prvi profesor fizike na kalifornijski univerzi in drugi njegov pomočnik aka PhD student, ki si je ob predstavitvi programa raziskovalne skupine, najverjetneje mislil, zakaj sem že vpisal MRja (obširne odgovore o smislu življenja underpaid doktorandov nazorno opisuje tale link) in na mojem CVju bo tole izgledalo res super. Zadeve sta se lotila s precejšnjo vnemo in izsledke raziskave objavila tudi v PNASu, ki pa ni revija od muh. Ugotovila sta, da daljša je žica v škatli, ki sta jo uporabljaja namesto žepa/torbice itd., večja je verjetnost, da se bo zamotala ob premetavanju. Skratka dneve sta preživljala tako, da sta različne dolžine žic zapirala v škatle in jih premetavala, najverjetneje jih je premetaval pomočnik in se med tem, kot že večkrat poprej, spraševal, zakaj že je vpisal MRja. Da jima (mu) ne bi bilo potrebno škatle več tresti, sta na koncu razvila program, ki je simuliral dogodke v škatli. Superca. To pomeni, da lahko tak program tudi nabavite in izveste, kaj se bo z vašo žico dogajalo v torbici. Zelo zabavno in poučno.

Kako se te žice odmota, seveda ne pove nihče, tudi onadva tega nista povedala, brezveznika. Moje žice so zaradi zamotov zato for good okrašene z nekaj vozli.

In ker vem, da vas je večina zelo marljvih, sem vam seveda pripela še video, kako žico lahko lično ovijate okoli prstov. Jaz je sigurno ne bom. Predolgo traja.


Keep Headphone Wires From Getting Tangled - The most popular videos are here

He Man

Včeraj sem zaradi od čebele povzročenega pasjega angioedema (otekline po domače), ob 14h, ko ponavadi še pridno drajsam tla laboratorija, končala doma. Pes je dobil tableto, leden obkladek in riž z jajčkom, jaz pa sem s paštico na kolenih, obsedela pred TVjem in si na SLO 1 ogledala po dolgem, dolgem času risanko He-Man.

Risanka He-Man je bila daleč najbolšejša risanka mojega otroštva in z bratranom sva bila v tistem času prava hemanoholika. V smrtni tišini, ki sva jo ob gledanju zahtevala, sva dnevno pogledala vsaj tri He-Man risanke na treh različnih nemških kanalih. Najina obsesija je prerasla tudi do te mere, da sva z mizerno žepnino, kupila vse figurice iz risanke, tudi premikajočega se pajka Skeletorja in nato uprizarjala bitke Barbike Vs He-Man and Co. Superca.

Seveda risanka iz otroštva tokrat še zdaleč ni imela enakega učinka kot takrat, ker že v prvi rundi nisem mogla mimo imena He-Man. Zakaj He-Man? Kaj morda obstaja kje kakšen She-Man, ako pozabimo na vzhodnonemške metalke kladiva in brkate metalke?

Naslednja stvar, ki me je zbodla v oči, je bil He-Manov imidž. Mož je poln kortikosteroidov, postrižen na princ Valiant frizuro, but ofcourse blond s črnimi obrvmi. Nosi tudi hot pantse, ki znajo nasprotnika na trenutke spraviti v precej neugoden položaj, si mislim, kar pa je tudi zelo uporabna borbena tehnika.

Kot tretje model jaha tigra, odetega v oklep s priročnim sedlom na hrbtu. Kaj je narobe s konji se vprašam? Kamelami? Borci za živali bi se danes, najverjetneje odeti v tigrove kostume s sedlom na hrbtu, privezovali na avtomobile ustvarjalcev risanke.

Hvala bogu, da sva kljub bizarnosti risanke, ki je krojila najino otroško domišljijo, z bratranom vseeno uspela zrasti v tako zelo normalna in inteligentna človeka, z izredno izpiljenim smislom za stil in estetiko.:)

Fantje so kulski

Sem taf punca. Včasih si ponosno rečem, še bor mašino obvladam (Sime pravi, da je to mala malica) pa bo. Ne, fanta za preživetje ne potrebujem. Sem zadovoljna, ne jokam v blazino, si ne trgam udov ...

Pravijo, da bi morala biti brez njih obupana, me celo vprašajo, če sem, nekateri pravijo, da sem že tako daleč, da sem že neobčutljiva na vse skupaj in sem dejansko že uberobupana. To so "misery needs a company" tip ljudi. Je pač tako, da se moram zaljubiti, da ugotovim, da brez fantov ne gre. Julie Delpy pravi, da se to zgodi enkrat na dve leti. In še res je. :)

Pridejo pa trenutki, ko fante zapogrešam do te mere, da bi zagrabila kar prvo površno simpatijo, si rekla, da je ljubav itak overrated in jo poročila. In naj zveni še tako neumno, sem ugotovila, da me na kolena vedno znova z lahkoto spravijo:

1. Kosmati pajki in gomazeči 6-8 nožci v velikosti bogomoljk in večjih hroščev. Ako se kaj takega priplazi v moje stanovanje, bo prva reakcija strah, smiljenje sami sebi, jok in nato humana evtanazija s knjigo. Sledi neskončna žalost.

2. Psihopati aka ljudje, ki bi morali bivati na zaprtih oddelkih. To so osebe, ki jih rahel pritisk na hupo, pripravi do tega, da sredi križišča vstanejo iz avta in te tresnejo, osebe, ki ob malo glasnejšem navijanju glasbe, potrkajo na tvoja vrata in ti grozijo s tresnenjem, osebe, ki ti razbijejo ogledalo na avtomobilu, ker si jih zaparkiral ... S njimi ne znam. Najprej me razkurijo in nato spravijo v jok. Predvsem pa se jih bojim in me srečanje z njimi spravi v neskončno žalost.

3. Pohištvo od ikeje. Kupim ga, odvijem ga, razstavim ga, razvijem načrte in potem obupano sedim med šraufi in jokam. In seveda sledi neskončna žalost.

Fantje seveda mimogrede opravijo s takimi zadevami. Pajka vržejo skozi okno, z osebami iz zaprtih oddelkov opravijo že samo s tem, da so fantje in izgledajo strašno nevarno, ikejino pohištvo pa sestavljajo med gledanjem fuzbala. Prav kulski so.

Gospod Lewis je škifo

Včeraj sem približno 129835689tič gledala Pretty woman in ugotovila, da je Richard ubistvu precej bljak tip. Kakšen je v ta zaresnem življenju ne vem, toda gospod Lewis, ki ga Richard igra, je prav škifo.

In sicer:
1. Tip ima pramene. Prosim, ne me prepričevat, da so to naravni sivi lasje, ker niso. Gospod Lewis ima pramene, v tistih časih, najverjetneje narejene s pomočjo kape in pletilke.
2. Bodimo si na jasnem z eno zadevo, ki je nikar ne olepšujmo in sicer, tip je kupil dekle in si nakup podaljšal na 5 dni pa ima vse lase, ne tehta 300 kg, ni metalec in ne manjkajo mu ključni zobje. Ne razumem.
3. Ves čas si v usta polaga stavke: to je drag hotel, jaz imam najdražji apartma, to je fina restavracija, to je nobel dogodek. Sprašujem se: How hard it is to impress a hooker???

To so top tri moteče zadeve, zaradi katerih sem prestavila na Slo 1 in gledala angleški vrtnarki, ki jima v grede padajo mrtveci.

Češka Lenčula

Sem malo surfala in odkrila, da moj blog obstaja tudi v češčini. Čehi so ga poimenovali Lencula. In ko se lotim branja, ugotovim, da moje tekste prevajajo zelo narobe in tudi slike iz mojega bloga se jim očitno ne naložijo v obliki, kot so prilepljene na Lenčuli in je tako Lencula polna slik nekega dojenčka. Moji globoki teksti, več kot očitno izgubljeni s prevodom, pa se na Lenculi kažejo kot kup meni popolnoma nerazumljivih pesmi. Zanimivo in strašno.

Kdo je Runo?

Gledam revijo Kraševec. Da. Imenuje se Kraševec in je revija ljubiteljev kraških ovčarjev. Izhaja enkrat mesečno in je hudičevo polna člankov. Razmišljam o tem, da si nikoli ne bom kupila kraševca, ker ti ob nakupu vsilijo v podpis listino, s katero prisegaš, da boš vsaj enkrat mesečno napisal kratek prispevek za to revijo. Lastnike uredniški odbor tudi klicari, jim grozi, diha v slušalke ... Kako drugače pa bi lahko zbrali material za mesečno izdajo? Strašno.

In listam in listam. In naenkrat zagledam Runota aka Dvojko. Poimenovali so ga Joy. In "Joy" se je slikala s samooklicano lastnico mojega psa. Iz slike je razvidno, da to nisem jaz, nimam ne očal, ne tako nerafiniranega občutka za stil, ne nosim planinskih srajc in nimam pramenov, najverjetneje pobarvanih s pomočjo kape, preko katere s pletilko frizerka cufa ven lase in jih barva v rjavkast odtenek sive. Zmoti me tudi to, da pravijo, da je "Joy" ubogljiva.

Vrnem se domov z revijo v rokah, gledam Runa aka Joy aka Dvojko in razmišljam o tem ali moj pes živi dvojno življenje. Me moj pes vara? Ima moj pes dve družini? Kaj se dogaja? Marsikaj se razjasni takoj. Briketi, ki ostajajo v skledi vsako jutro-> Joy zajtrkuje pri drugi družini in dveh zajtrkov ne zmore. Umazano stanovanje -> srečujejo se pri meni in če pogledate obuvalo od gospe - cokli- najverjetneje blatni, ki si jih ne obriše v predpražnik. Prazen hladilnik - > vse mi pojedo. Joy ne uboga -> utrujen je, ker ves dopoldan dela za drugo družino in seveda je pri njih ubogljiv.

Sprašujem se kdo je moj pes? Kdo?

Spet nazaj

Čaksi, olstarke, konverske ... Vsi smo jih švedrali, nekateri v več barvah z različnimi vezalkami, jih porisali in popisali nekje v devetdesetih in nato z bulerji vred fliknili v omaro, od koder so v kratkem času poleteli v smeti. Bojda so hudičevo smrdeli. Sama sem bila ponosna lastnica 10 parov, ja kot vedno sem morala pretiravati, in seveda vsakega posebej ponosila do lukenj v podplatu. Najraje sem imela rdeče in najmanj čisto črne. Izkušnje so me naučile, da se jih NIKOLI ne nosi na boso nogo, ker se osmradijo kot sto vragov. Tudi za po dežju niso, ker ko se enkrat zmočijo, postanejo nenosljivo trdi.

Supergice datirajo v leto 1917, ko jih je Converse proizvedel z željo po osvojitivi košarkarskega trga. Sprva so bili čeveljci nekoliko prezrti, toda za njih se je močno zagrel košarkaš Chuck Taylor in se Conversu ponudil kot njihov ultimate trgovec. Šefom je predlagal nekaj sprememb, jih okičil s svojim imenom na okroglem žigu, ki se ponavadi nahaja na notranji strani čaksov in voila, čeveljci so šli kot za med. Supergice so nato počasi spreminjali, jim odvzemali in dodajali sloje blaga, črte, plasti gume, nekje okrog leta 1966 pa so jih na željo fanov različnih košarkarskih ekip, ki pač niso želeli nositi zelenih čeveljcev in navijati za vijolični team, ponudili tudi v različnih barvah in ne več samo v beli in črni.

In čaksi so osvojili svet in različne subkulture. Tako so krasili tačke Rockabillijev, punck rock sceno 70 - 80etih, bili hudo popularno obuvalo Ramonsov, v 90etih patili v Seattlu in se zibali v ritmu grunge glasbe, danes pa jih na noge radi nataknejo emo people in nekoliko bolj mladi, manj jezni in poskakujoči privrženci bolj vesele verzije punk rocka. Zanimivo je, da z njimi poplesujejo tudi hip-hoperji, ki so se jih dolgo, dolgo otepali, dovoljeni pa so tudi v metalski ustavi.

Čakse modne smernice vlečejo iz in tlačijo v omaro izmenično že zadnjih 10 let, toda prodajne police so začeli resno zasedati, od grunge-a dalje, šele zadnja 3 leta, Vogue pa je manekenkam z njimi okrasil nogice šele letos.

Skratka čaksi so spet IN in seveda welcome na mojih nogah. Črni seveda.

The Slackers in jaz

Kolega je rekel, da starih prdul ne gre gledat. Jaz jih grem, kot vedno do sedaj. Tokrat se nadejam več ska-ja manj dub-a in seveda spogledovanja z Vicom.

Pred kar nekaj leti, ko so moje tačke še krasili bulerji in ne balerinke in se mi je zdelo odlično biti pobrita na nulo, ker taf bejbe ne smejo imeti las in je bilo super zabavno se polivati s pivom na punk koncertih, ker to taf bejbe delajo, so iskali na Ska-Oi forumu pihalce. Kot edina mlada saksofonistka, sem bila v band sprejeta kar preko neta brez avdicije. Najverjetneje zato, ker sta bili preostali dve dekleti v bandu za glavo večji od vseh fantov in najverjetneje tudi močnejši in so se ju bali.

In potem smo se dobili na drinku in med srebanjem piva ugotovili, da sem edina, ki ima inštrument, edina, ki ga je v zadnjih nekaj letih tudi dejansko vadila, edina, ki je prestopila prag glasbene šole in edina, ki zna brati note. Bobnar, ki nikoli ni igral bobnov in se je odločil, da se bo igrati naučil sproti med vajami, je povedal, da so note za pusije. Fino.

Pogovor je nato nanesel na Slackerse in na njihov nedavni koncert v Ajdovščini. Dekleti sta vedeli vse, obvladali vsak komad, kako je tam šlo v levo in tam v desno in kako so tukaj preveč dubali in tam preveč pohiteli. Seveda sama ničesar od tega nisem opazila, ker sem se ves koncert spogledovala s pevcem in pazila, da mi kdo ne pohodi zbiksanih bulerjev ali me polije s pirom. Potem smo stresali šale in takrat sem omenila, da je Vic (pevec) hudičevo spogledljiv in luškan. Pogovor je zastal in dekleti sta se med seboj spogledali in prasnili v smeh, češ kako si ti ljubka in profana. Bobnar se ni smejal. Takoj zatem, ko je zvrnil pivo je pošizil in rekel, da se o Slackersih na tak način ne govori, da to ni band kjer so fantje lepi, temveč je to band, kjer so fantje kvalitetni. Da, rekel je kvalitetni. Ker je bil brez zob in zelo hud si nisem drznila ugovarjati, zato sem mirno obsedela in požirala solze in medtem, ko so pokali šale na moj račun, potiho vzela svoj sax in odšla.

Tega banda Metelkova ni doživela. Doživela pa je Pomouzska, kjer sva z Mihi pihali kot za stavo, jaz alt ona tenor, Andrejček je ob vsaki pavzi uglaševal kitaro, Tatica je šizil, ker smo igrali preveč pussy ska, Sašotu nismo dovolili pihati v mikrofon, ker je fušal kot pes, Martinc je bil lep in to je bilo dovolj, Tomaž pa nam je kmalu pobegnil. In da, pod odrom sta stali obe zgoraj omenjeni bejbi. In your face bitches.

En mesec za tem je šel band u maloro.

Long story short, si vidjamo 29.2. na Metelkovi, kjer se bomo spogledovali z Vicom, čuvali balerinke, da jih ne pohodijo, šizili zaradi cigaretnega dima, pili Solo, zmerjali kretene, ki se polivajo s pivom, se smejali zabritim rude girls in migali ese v ritmu ska-ja.

Če ne BI bila, BI bila

Včasih malo sanjavo razmišljam, kaj vse bi lahko bila. Da, v usta si polagam stavke na BI. Stavkov na BI načeloma ne uporabljam, ljubši so mi tisti z BOM.

A vseeno sem tu in tam malo romantična in preigravam ideje o tem, kaj bi bila, če ne bi bila in kaj bi bilo, če ne bi bilo in kako super bi bilo, ker bi potem ...

Torej, če BI se mi dalo delati v tej smeri, BI bila dvoje: vinogradnica ali lastnica restavracije.

Vinogradništvo mi je že od nekdaj všeč, kljub temu, da o zadevi ne vem praktično nič. Ko je bil pradedek še živ, smo pridelovali vino tudi pri nas na Krasu. Imelo je tri lastnosti: bilo je semi dobro, bilo je naše in nismo ga kupovali od soseda. V lasti smo imeli nekaj brajd, ki jih je bilo potrebno vsako leto obrati in kot muli, mi je bilo to precej odveč. Dolgočasne dneve na Krasu sem najraje preživljala ob gledanju Rai Una, ki ga v Ljubljani nismo lovili. Kot prikovana sem ure in ure strmela v kričave kvize, kjer so v bleščice odete hostese, vrtele velikanska kolesa za srečo.

Ko sem začela ceniti šarm vandime (trgatve) je bilo že vsega konec. Naš nono je umrl, trte smo dali v najem in vino začeli kupovati pri sosedu. S polovičnim navdušenjem in stavkom:" Kaj ne bi bilo fino, če bi ..." sem sicer kasneje zasledila možnost podiplomskega študija vinogradništva v Gorici, naknadno izvedela, da je program slab in idejo opustila.

Vseeno včasih še vedno zavzdihnem:" Kako super bi bilo imeti par brajd in delati vino."

Drugi BI je biti lastnica restavracije. Sem sucker na oddaje, kjer kuhajo in kuhajo in seksi kuharji tiščijo svoje nosove v paradižnike, baziliko in bučke in jih z zamaknjenim pogledom božajo in s solznimi očmi mečejo v krop.

Razmišljam, kako bi ob petih zjutraj na ljubljanski tržnici tudi jaz tiščala nos v paradižnike in bučke in sode z ribami in se nato na kolesu s košaro polno rož, paradižnikov in bučk vozila po megleni Ljubljani in kupovala hrano za svojo restavracijo, kjer bi kuhala po receptih naše none in nato delavcem na ulici iz rok trgala četrtkilske štruce z ljubljansko salamo in jim namesto tega postregla s pašto in mineštro.

Ob večerih, bi stregla gostom hrano v stilu zakotnih provansalskih in toskanskih kuhinj "brez menujev" in poleg stregla vino, ki bi ga seveda izbrala sama. Madona BI bilo super.

O solinah in na novo nastali državi

Včeraj sem bila na solinah. No, bila sem na morju, toda v spominu so mi ostale predvsem soline. Z mano sta bila: Rado v črni jopici in lakastih čevljih in Domen, v velikanski bundi s kapuco, zaradi katere ni slišal kaj smo se pogovarjali in je govoril kar tja v en dan. Tja v en dan je govoril tudi Rado. In nekje v sredini sta se ujela in potem sta glasovala in razpredala o tem, kako bi me vrgla v kanal in kako bi me prodala kamionistom in kako bi mi vzela ves denar in kako sem razvajena in kako pretepam nedolžne in kradem denar za umetnost. Parkart smo se tudi sporekli. Enkrat o predsednikovi palači (1:0 zame - ha ha Rado), drugič o Kosovu (1:1 Domen Vs Rado) in nazadnje o mlekarstvu in kmetijah (1:0 Rado Vs moi; Domen se je poigraval z idejo, da bi kupil kravo.).

Vstopnine nismo plačali, ker se je Rado uprl, da za nekaj soli ne bo dajal treh eurov, jaz sem razpredala o tem, kako se sploh ne spomnim, da bi kdaj za soline plačala in da bi bilo najbolje, da se prešvercamo. Domen je zaradi kapuce ta del pogovora preslišal.

In potem smo se švercali. Bolje rečeno, švercala sem se jaz. To je pomenilo, da sem se po esi pridričala do kanala in skoraj umrla v živem blatu, medtem, ko sta Domen in Rado razpredala o aktualni politični situaciji v njuni na novo nastali državi in iskala most čez kanal.

Mosta čez kanal ni bilo.

Vseeno smo se po eni uri hoje v napačno smer in dejstvu, da Rado ni želel pogrniti plašča/jopice preko kanala in nam tako olajšati hojo do Pirana in nazaj, vseeno znašli na solinah.

Bilo je brez napak. S fotiča sem obrisala prah, prekrižala prste in upala, da sem blato, šope suhe trave, tu in tam kakšno čapljo in senci fantov uspela ujeti na leto in pol star film poln spominov.

Umazanija

Utapljam se v umazaniji. Imam umazane čevlje, na plašču bele in rjave pasje dlake, ki se ne pustijo izkrtačiti, imam umazane kavbojke, ker so vedno znova predolge in zato z njimi brišem ljubljanske pločnike.

Umazan imam tudi avto, povsod ležijo računi in plastične steklenice in kupi peska in odtisi pasjih tac na stolih, vzglavjih, prtljažniku ... Avto tudi zelo smrdi.

V stanovanju hodim po pesku, ker Dvojko zadnje čase vozim na sprehod na bližnje polje, od koder nato s seboj prinese vzorce vsaj 5 različnih vrst zemlje in gnojil. Pesku sledi kuhinja, ki je nikoli ne morem dovolj sčistiti, ker je nato vedno potrebno nekaj skuhati in vedno polijem polovico od skuhanih zadev po štedilniku in pultu in seveda nisem neumna, da bi sproti čistila. Sproti čistijo stanovanje ljudje brez socialnega življenja in domišljije.

Popolnoma nova republika v umazaniji je seveda kopalnica. Psu je treba tačke nekje oprati knede? In moja ljubezen do bele barve me je tresnila po nosu. Tačke in tačke in tačke. Adios bele fuge.

Fotelj. Prvotno bel (ja vem ja), odtisi pasjih tac na beli podlagi me prislijo v nakup rdeče prevleke.

Kaj se na njej poznajo dlake? Ne. <- tako so rekli v trgovini -> V resnici pa se in to zelo lepo.
Bele dlake na rdeči prevleki. In seveda spet tačke in malo polivanja tu in tam, saj čaj in kavo pametni ljudje pijejo leže. In seveda jedba zajtrka, ki se obvezno odvija na fotelju. Pa kakšna juhca tu in tam.

Prah. Kdor sproti briše prah, potrebuje terapijo. Jaz ga že ne. Zato ga je pa povsod v izobliju. Hvala bogu, da nisem astmatik.

Dovolj bodi trpljenja, čiščenje it is.

O ajpodu

Silvij se je zagrebel. Zagrebel do te mere, da je post o mojem partiju, ki bi že po defaultu moral biti na mojem blogu, pisal še isto noč. Torej takoj zatem, ko je bojda skoraj bruhal v taksiju.

V nov dan smo tako zakorakali s svežimi žemljicami, kavo, huronskim mačkom in fantastičnimi fotkami iz partija. Silvij hvala.

Meni pa je zmanjkalo štofa za nov post. Pa ne za dolgo. In če že ne morem pisati o svoji zabavi, lahko vsaj napišem nekaj o darilu, ki sem ga dobila.

Ajpod. Super darilo. Super. Moji naj so me tokrat res spravili v dobro voljo in mi čisto, čisto zares izpolnili največjo materialno željo. No o Manolo čevljih kdaj drugič ...

Da ne bo pomote, darilo sem si zaželela, predvsem v izogib dast kolekterjem in darilom z živalskimi motivi, ker veterinarji imamo zelo radi živali, kar za nekatere izmed mojih naj pomeni, da ljubimo vse kar ima ali je živalske oblike. Šalice s psi, krava podstavek za posodo, pojoča riba za na zid, 973846593746 živalskih kipcev, copate živali, majice živali ...

Da zadeva vseeno ne bi bila tako očitna, so me ves teden pred zabavo, spravljali v obup z izmišljotinami tipa: "Ne, ajpoda nismo kupili, ker ni dovolj ljudi za" ali "Ne, čisto nekaj drugega smo ti kupili ... " Priznam, da mi ideja o tem, da mi kupijo nekaj drugega, niti najmanj ni bila všeč.

In na koncu sem ga dobila. Potem pa ...

1. ajpod ni delal

2. je šel nazaj v trgovino

3. so ga vzeli na servis

4. mi ga vrnili

5. izgubili polnilec

Danes je petek, ajpod se končno ziblje v dobri glasbi, kljub zlobnim namigom, da je najverjetneje crknil zaradi zasičenja s crap muziko. A ker je zadnja izjava prišla iz ust metalca, kot redni bralci mojega bloga najbrž že veste, izjav metalcev ne jemljem resno. Oseb, ki kombinirajo bele superge in pajkice in ne gredo na aerobiko, temveč v noč, vsekakor ne gre jemati resno.

Pa vseeno, moji naj, iskreno hvala za darilo.

Ena noč in spet si v kleti

Tu in tam vsi odpiramo ventile. S tem ne mislim ventilov na mašinah, temveč govorim o ventilih, s katerimi pridno tesnimo vse morebitne gone in nagone, za katere je bolje, da ostanejo tam kjer so. Daleč stran od možganov, morda nekje v peti ali pa v nohtu na nožnem mezincu.

In potem jih včasih brez kakršnihkoli zadržkov, brez podstavljanja lavorjev in tesnenja s cunjami, odpremo. In zgodi se ...

>>>>>fwd

Noč je še mlada, stoječ pred ogledalom looking like a million dolar, še zadnjič utripneš s trepalnicami, nekje v ozadju Aretha in Lauryn Hill in "... girl you hold the power ...". Svet je lep, kruhovci populjeni, polna optimizma sedeš v avto in ob spremljavi Teddybears priplešeš v mesto.

>>>>> fwd

Na mizi je precej praznih kozarcev, tri steklenice vina, nazdravljaš že s četro tekilo, vonj po parfumu izrine vonj po cigaretih, objemaš neznance, prijateljem in bivšim fantom govoriš da jih ljubiš, nekje vmes popolni neznanki poveš, da če bi bila fant, bi jo najverjetneje osvajala in nato plešeš.

>>>>> fwd

Slabo ti je, vse se vrti pod nogami. "Kozarec vode prosim."

>>>>>fwd

Objemaš fanta, ki lepo diši in se mehko poljublja. Ko se obrne stran, mu pobegneš.

>>>>> fwd

Na zadnjem sedežu taksija nepremično zreš skozi okno in razmišljaš o tem, kako patetična si, kako bi morala pri teh letih narediti to in to in to ... Ah, jutri je nov dan.

>>>>>fwd

Zbudiš se sredi dneva, glava leži poleg tebe in nekje v ozadju zvoni telefon. Tla so mokra, niti sanja se ti ne zakaj, oblekice in nakit za milijon dolarjev so razmetani po predsobi. Na blazini leži telefon, na ekranu odseva poslano sporočilo: "Pusti me na miru, ok?"

In potem samo še maček in maček in maček. In popravci in popravci in popravci.

>>>>>fwd

Dva tedna sta mimo, v opomin sami sebi si na steno pisarne prilepiš karto tistega večera.

Tokrat pa res zadnjič.

No more drama

Letošnje božično - novoletne počitnice so bile naporne. Med počitnikovanjem sem izgubila 3 kg, veliko ur spanja in veliko živcev. Na koncu pa dopolnila še 30 let.

In sem modrovala in pisala liste in razmišljala o življenju tako in drugače in o zvezah tako in drugače in o fantu tako in drugače.

Drama, drama, drama.

Na koncu sem pošizila, strgala list za dopust in odšla v službo. Očitno se med članki, mašinami in z glavo v laminariju in inkubatorju počutim bolje kot doma. Naj se misli in dogodki urejajo sami.